turistično razvojno društvo kum dobovec

ORIS PRETEKLOSTI KUMLJANSKEGA

Lega Kumljanskega je strateška, v osrčju Slovenije,  ob pomembni komunikaciji reki  Savi, na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Značilnosti alpskega sveta se kažejo v konfiguraciji terena in v zastopnikih rastlinskih in živalskih vrst, znaki dinarskega sveta pa se kažejo v številnih kraških pojavih (vrtače in jame). Osrednji del Kumljanskega je vas Dobovec, k njej pa spadajo še zaselki Škofja Riža in Završje proti zahodu ter Župa in Ključevica proti vzhodu.

Kumljansko ima sledove prazgodovinske poselitve (starejša železna doba; Kum, Ključevica, Dobovec), v 5. stoletju pr.n.št. (mlajša železna doba) pa je bil naš prostor na robu glavnih tokov keltske ekspanzije. Edino večje izpričano ljudstvo pri nas so bili Tavriski, katerih kultura izhaja iz tradicije starejše železne dobe, vsebuje pa tudi komponente sredozemske (etruščanska in grška) in vzhodne (Perzijci, Skiti) kulture. Njihovo prisotnost v naših krajih nam potrjuje zakladna najdba keltskih novcev z Dobrne, imena na številnih nagrobnikih najdenih v Trbovljah (cerkev sv. Katarine, sv. Martina) ter edinem sistematično izkopanem najdišču tega področja „Sava- Podkraj“, nad katerim leži zaselek Matica. Kar 300 let (od 1. do 4. stoletja n.št.) je v Podkraju (ob današnji črpalki) obstajala postojanka z galo (keltsko)-rimskim templjem. Reka Sava si je v terciarju poiskala pot skozi skalnate masive triasnih apnencev in dolomitov proti vzhodu. Nasproti arheološkega spomenika je ravno najnevarnejši del Save na tem predelu. Sava je do železniške povezave predstavljala glavno komunikacijo, saj je posavsko hribovje težko prehodna ovira. Tako so bili brodarji resnično hvaležni božanstvu brzic, da so preživeli ta nevaren odsek reke, t .i. kanal pri Belem Slapu. Na podlagi najdb lahko to področje navežemo na Celejo in provinco Norik, kamor je Kumljansko v antičnem obdobju tudi upravno sodilo.

Zaradi mirnejših, spokojnejših časov, ki so značilni za prvi dve stoletji našega štetja, je bila možna poselitev nižinskih predelov. Zaton antike, za katerega je značilno nemirno obdobje, ki ga povzročijo premiki ljudstev z vzhoda, pa je zopet spremenilo poselitveno sliko. Varnost ni bila več samoumevna, ravnina pa prenevarna. Zopet se pojavi poselitev višjih predelov. Razlog je bil vse večji vdor ljudstev – začelo se je z Zahodnimi Goti, nadaljevalo s Huni, Vzodnimi Goti, Langobardi. Dobo preseljevanja ljudstev je v 6. in 7. stoletju zaključila naselitev Slovanov.

Sama imena krajev Dobovec, Trotovnik in Župa so izključno slovanskega izvora. Dobovec izhaja iz imena dob, ki je vrsta hrasta, ime Trotovnik pa iz besede Trot. Trot je slovansko bajeslovno bitje, ki je premagalo kačo s perutmi. Je brat sončnega boga Kresnika, oba pa sta povezana z grmenjem in bliskanjem in sta zato sorodna bolj znanemu slovanskemu bogu Perunu. Po izročilu se Trot skupaj s Kresnikom vozi po nebu v zlati gromovniški kočiji, ko pa Kačja kraljica nad njiju pošlje kačo s perutmi, slednjo Trot pokonča s svojo zlato sekiro. Etimološko ime Trot razlagajo iz staroslovanskega tratə v pomenu borec, nasilnik (Krek) ali pa iz trotiti v pomenu udarjati, tolči (Ramovš). Župa pa je ozemlje oz. geopolitična enota, kjer so prebivale posamezne slovanske družine oz.  rodovi.

Zaradi rodovitne grude so bili v preteklosti naši kraji izključno agrarnega značaja (poljedeljstvo, živinoreja),  bogastvo gozdov pa je botrovalo razvoju gozdarstva (riža ali drča – od tu ime Škofja Riža), žganje kop za pridobivanje oglja, apna. Reka Sava je omogočala transport produktov (žito, meso, les) v ostale dežele.

Od 12. do 17. stoletja je naše področje spadalo pod gospostva Žebnika, Svibna in Radeč (Ojstrovrharji, Celjski in od 1456 Habsuržani). 1444 se v listinah prvič omenjajo Završje, Dobovec, 7 let kasneje Ključevica. Ob koncu 15. stoletja so bili v zemljiškem gospostvu svibenske župnije v njenem najstarejšem urbarju omenjeni Škofja Riža, Matica in Sitni Kal.  Celotno področje je moralo prispevati dajatve; pšenico, oves, sir, kokoši, jajca. Žebniški urbar iz leta 1578 nam govori, da je takrat v Škofji Riži bivalo 7 družin; 2 kmetiji s sirnico, 4 kmetije in 1 polovična kmetija, na Dobovcu je bivalo 8 družin; 2 kmetiji s sirnico, 5 kmetij in 1 polovična kmetija, v Matici 8 družin; 4 kmetije in 4 polovične kmetije, v Završju pa 5 družin, 4 kmetije in 1 polovična kmetija.

Zadnja stoletja pred koncem 1. svetovne vojne je to področje pripadalo Habsburški monarhiji, kasneje Avstroogrski. V 1. svetovni vojni so nekateri naši možje služili cesarjevo vojsko (Galicija), med obema vojnama pa je Kumljansko bilo del Kraljevine Jugoslavije. Med 2. svetovno vojno je bilo naše področje vključeno v nemški okupacijski sistem. Po vojni se Kumljansko še trdneje poveže s Trbovljami, saj se večina prebivalcev (tako moških kot žensk)  začne množično zaposlovati v številnih industrijskih kompleksih.

Posebno mesto v zgodovini zavzema očak Kum. Nekdaj so to goro, zaradi dveh božjepotnih cerkva, imenovali kar Sveti Kum. Še pred vojno je dnevnik Slovenec zapisal, da je to najbolj priljubljena božja pot Dolenjcev. Z vrha se vidi večino Slovenije: od Triglava, prek Snežnika do Gorjancev, na drugi strani od sotelskega hribovja, Pohorja, Savinjskih do Kamniških Alp, zato tudi vzdevek Dolenjski Triglav. O nastanku prvih svetišč na Kumu ni ohranjenih poročil. Ko je Valvasor opisoval naše kraje, je bila tu že zelo obiskana božja pot. Tudi sam se je udeležil romanja in zapisal: “Največ Ijudi je na Kumu v nedeljo po sv. Jerneju. V tistem času potuje tja več tisoč Ijudi iz Kranjskega, Štajerskega, Koroškega, Hrvaškega in drugih krajev. Mnogo župnij prihaja sem v procesiji s svojimi zastavami … Pri takem velikem shodu omenjenega dne, 29. avgusta 1688, sem bil prisoten tudi sam. Tedaj so cenili število prisotnih na petdeset tisoč romarjev. Štirideset tisoč jih je bilo pri spovedi in pri obhajilu in ta velika množica je povzročila, da so potočili tistega dne 140 veder vina.”  Med Ijudskimi pripovedmi  je znana zgodba o sveti Neži in svetem Joštu, ki sta živela na Kumu. Neža je bila pastirica, Jošt pa je doma gospodaril. Nekega dne se je Neži izgubila krava. Čez skale je padla v brezno blizu Borovaka in se ubila. Ko je pastirica odkrila, kaj se je zgodilo, je začela jokati. Njene solze so tekle po skali na kraj, kjer je ležala krava. Domačini so znali pokazati okamenelo kravo in vodo, ki je blizu izvirala ter so jo imenovali kar “solzice sv. Neže”.

Poleg ljudskih  pripovedi tudi  Valvasor poroča o številnih čudežih in uslišanjih, ki so se zgodila na Kumu. Sem so prihajale številne zaobljubljene procesije. Ena takih je bila iz Kostanjevice na Krki. O njej pravi kronist avgusta leta 1869 takole: “Zanimivo je bilo videti romarje iz Kostanjevice, kteri vsled stare navade vsako sedmo leto na hrib prihajajo in prinašajo darov za cerkev; med temi težko svečo, ktera tehta 14 liber.” To svečo so darovali prebivalci dolenjskega mesteca v zahvalo, ker so bili rešeni velike povodnji. Vsakih sedem let kupijo tudi novo obleko za sv. Nežo.

Okoli leta 1600 sta bili cerkvi zaradi požara obnovljeni. Leta 1961 pa so cerkev sv. Jošta porušili, da so na najvišji točki zgradili RTV oddajnik, relikvije in ostalo cerkveno opremo pa so prestavili v nanovo zgrajeno kapelo sv. Jošta 100 metrov nižje od prvotne cerkve sv. Jošta. Cerkev sv. Neže je iz 17. stoletja, iz istega časa pa je tudi samostojno stoječi zvonik poleg nje. Cerkvena oprema (oltarji, skulpture) je baročna, iz časa nastanka cerkve.

Danes Kumljansko predstavlja znaten del občine Trbovlje. Je bogato tako z naravnimi kot kulturnimi spomeniki. Od geomorfoloških ostankov (kraški pojavi), endemitskih vrst živali in rastlin, izjemnih etnoloških ostankov (kozolci, kašče), sakralnih spomenikov (cerkve in kapelice) pa je verjetno največja odlika vestnost in natančnost domačinov pri skrbi za izgled kmetij, gredic, vrtov in okolice. Infrastruktura je relativno dobro razvita, čeprav za nadaljnji razvoj potrebujemo dobre cestne povezave, kot minimalen življenjski, kulturni in ekološki standard pa kanalizacijo ter seveda čisto okolje. Ne delimo usode ostale občine, saj nam izobraževanje, dnevne migracije (v prestolnico), odgovornost za lastno usodo in dobrobit dajejo drugačno mentaliteto.

Avtor: Jasmina Bajde, univ.dipl.arheol.